Najdišča fosilnih ostankov volkov v Sloveniji so številna in sicer iz različnih zgodovinskih obdobij. Najbolj znana so Županov spodmol pri Sajevčah, Potočka zijalka, Postojnska jama, Mokriška jama, Črni kal nad Koprom in številne druge (Rakovec 1975). Najstarejši ostanki sodijo v riško – würmsko medledeno dobo, cca. 100.000 do 90.000 let nazaj v zgodovino. Ostanki volkov so najdeni tudi iz rimskega obdobja, pri izkopavanju Emone na Mirju pri Ljubljani.
Zakonski status volka skozi zgodovino do danes
Slovenija je bila zgodovinsko gledano pred skorajda 200 leti del Avstro-ogrskega imperija, ki je s svojo lovsko zakonodajo sistematično preganjal zveri na svojem ozemlju od sredine 18. stoletja dalje. Rezultat tega je bila dokončno iztrebitev risa ob koncu 19. oz. začetku 20. stoletja, blizu iztrebitve pa sta bila tako volk kot tudi medved (Schollmayer 1889; Šivic 1926).
Podeljevanje nagrad za ubite plenilce je bilo v 19. stoletju ustaljena praksa. Takratna zakonodaja je divjačino, kot so ji takrat rekli, delila v tri skupine. Divjad, ki uživa lovopust, je smel gojiti, loviti in si jo prisvajati le gospodar in tisti komur on to dovoli. Sem so uvrščali srnjad, jelenjad, gamsa in druge rastlinojede vrste, gozdne kure in race. Divjačino brez lovopusta je smel loviti samo gospodar. Odganjati in pobijati, vendar pa ne s strelnim orožjem, jo je smel vsak zakupnik zemljišča, da odvrne škodo od svojega imetja. Ubito žival je moral oddati svojemu gospodarju. Sem so uvrščali divjega prašiča, lisico, kune, ujede, sove, galebe in čigre. Zveri je smel pobijati vsak lastnik ali zakupnik zemljišča, vsak čas in povsod, s strelnim orožjem pa le, če mu je to dovolil gospodar. Na mnoge od teh živali so bile razpisane tudi denarne nagrade, v dokaz pa je bilo potrebno predložiti kožuh živali, njeno glavo ali pa vsaj taco.
Velja pa izpostaviti, da je pri medvedu in volku do tako blizu iztrebitve prišlo izključno zaradi človekovega preganjanja in ne slabšanja naravnih pogojev, saj je bila večina dinarskih gozdov, kjer so zveri v večjem številu prisotne še danes (Južna Slovenija), slabo izkoriščana in s tem nevznemirjana s strani človeka (Hufnagl 1898). Podatki po desetletjih o številu ubitih volkov za Dolenjsko govorijo, da se je to število od leta 1768 stalno zniževalo, od več 10 do le nekaj. Volkovi so bili ob začetku 19. stoletja tudi na Kočevskem stalno prisotni, po letu 1880 pa le še občasno, tako da so konec 19. stoletja ukinili nagrade za pokončevanje zveri v okviru Avstro-ogrske monarhije. Volkovi so si ponovno opomogli ob koncu 1. svetovne vojne, vendar je bil že leta 1923 v Kočevju ustanovljen »Odbor za pokončevanje volkov«, katerega večji del članstva so sestavljali poklicni lovci. Tako je volk postal redka vrsta celo v srcu svojega osrednjega življenjskega prostora – v osrednjem Dinarskem delu današnjega slovenskega ozemlja. Po podatkih revije Lovec o pokončanih volkovih med leti 1910 in 1981 je bilo največje število izločenih volkov najverjetneje tam, kjer jih je bilo največ – na Notranjskem (okolica Snežnika) in Kočevskem, posamezni primeri pa še med Vrhniko in Cerknico, na Pohorju, na Boču, na Pokljuki, pri Vodicah v okolici Ljubljane itn.
Prvi znaki ozaveščenosti ljudi so se zgodili leta 1973, ko so prenehali izplačevati nagrade za pokončane volkove. Sledila je prva samoiniciativna zaščita volka na nekem območju, kar se je zgodilo leta 1974 najprej v Gojitvenem lovišču Medved Kočevje in nato še leta 1976 v Gojitvenem lovišč Jelen Snežnik. Volku je v slovenski lovski zakonodaji šele leta 1976, ko je bi sprejet nov Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ki je v Sloveniji trenutno še vedno v veljavi, prvič podeljena lovna doba, posredno s tem pa tudi zaščita v najbolj delikatnem letnem obdobju – v času poleganja in vzgoje mladičev. Leta 1990 je volka za celo leto zaščitila še krovna lovska organizacija – Lovska zveza Slovenije, ki je to zaščito pisno opredelila še naslednje leto (1991) z izidom Gojitvenih smernic za veliko divjad. Približno dvajset let po prvi neuradni zaščiti volka na slovenskih tleh, pa je leta 1993 z izidom Uredbe o zavarovanju ogroženih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93) svoje storila tudi država in vrsto uvrstila na seznam celo leto zavarovanih živalskih vrst. Danes je torej volk v Sloveniji zaščiten celo leto in je na seznamu redkih in ogroženih živalskih vrst. Pristojno ministrstvo lahko na osnovi podatkov o številčnosti volkov, opažanjih in realizaciji odstrela v preteklem obdobju, škodah na domači živini in drugih podatkih, izda odločbo o izrednem odstrelu določenega števila živali. Odstrel je časovno omejen in je prostorsko razdeljen na regije. Odločba pa se izda za vsako leto posebej.
Vir:
Jonozovič, M. 2003. Volk (Canis lupus L.). Strokovno izhodišče za vzpostavljanje omrežja Natura 2000, Ljubljana: 19 – 20.