Kontraverznost varstva velikih zveri

Zaščita velikih zveri je resna obveza za državo. Edini način kako zagotoviti preživetje populacije volkov v prostoru, kjer prevladuje človek, je zagotavljanje soobstoja z njimi. Praviloma pa je to vse prej kot enostavno. Stalni konflikti interesov ljudi z prisotnostjo volkov, skupaj s prazgodovinsko določenim strahom pred zvermi, pogosto volka predstavlja kot nezaželeni ali celo sovražni del narave. Na drugi strani pa velike prostorske in plenske zahteve otežujejo upravljanje nočno aktivne  vrste, saj mora biti celoten ekosistem od tal navzgor primeren za namestitev teh vrst. Če želimo imeti velike zveri, potrebujemo dovolj veliko plensko bazo, nizko fragmentacijo habitata na velikih območjih, kot tudi to, da ljudje v določeni meri sprejemajo neizogibno ekonomske škodo, ki lahko nastane. Denarna nadomestila za izgubo živine, sprejemanje izgub plena in sprejemanje škod na gozdarstvu in kmetijskih pridelkih, ki jih povzroča večja gostota velikih rastlinojedcev, ki predatavljajo pomembno bazo plena predstavlja obremenitev tako za državni proračun kot tudi toleranco lovcev, kmetijcev in upravljavcev. Vse to so razlogi zakaj ima varstvo velikih zveri globje posledice, kot le ohranjanje vrste same – z varovanjem velikih zveri ščitimo celoten ekosistem na širokem prostorskem obsegu (krovni koncept).

Ker vse grožnje neposredno ali posredno izhajajo iz človeka, moramo ciljno obravnavati človeške aktivnosti in stališča, če želimo zagotoviti ohranitev teh vrst. Edini način za dosego tega je prek upravljanja, ki temelji na znanju, spremljanju populacije in modrosti. Zato je nujno, da nosilci odločanja pridobivajo stalne tok informacij strokovnjakov in deležnikov, ki se ukvarjajo z raličnimi vidiki upravljanja in varstva velikih zveri. Z vključevanjem teh strokovnjakov in deležnikov neposredno v pripravo akcijskega načrta upravljanja teh vrst, je kvaliteta odločitev upravljanja velikih zveri izboljšana ter lažje izvajanje predvidenih aktivnosti.