Izskušnje s popisovanja volkov z izzivanjem oglašanja
Izkušnje dveh prostovoljk
Predavanju je sledila praksa na terenu. Na vsak konec Slovenije, kjer se je izvajal popis se je odpeljalo nekaj prostovoljcev. Razdelili smo se v skupine po dve do tri osebe na avto in pred odhodom na teren izvedli generalko v oponašanju tuljenja. Ljudje, ki so medtem sedeli na kavi ob bencinski črpalki, so se nam skrivaj nasmihali, skupini v krogu, ki je v en glas tulila v nebo.
Z zemljevidom v roki smo se posedli v avtomobile. V zraku je vel duh vznemirjenja in pričakovanja. Ali bomo danes slišali volka? Tega velikega in karizmatičnega gozdnega plenilca, ki brani svoj teritorij. Ko bi le! Pa se odpravimo na pot, vsak na svoje »bojišče«. Z izbiro primerne točke v vsakem kvadrantu, najraje čimbolj stran od naselij, so si sledile serije izzivanja. Vendar pa najti točko, čimbolj odmaknjeno od hiš, niti ni tako lahko, saj se človek širi vedno bližje gozdu, ponekod prebiva že kar v njem. Tako se je v nekem kvadrantu primerilo, da je bila točka izzivanja skoraj v celoti obdana s pašniki.
Skozi noč so nam bili v družbo polhi, za katere bi lahko rekli, da imajo celo zabavo. Zanje je bilo potrebno nameniti nekaj minut pozornosti ter prisluhniti njihovemu »sestanku«. Nekajkrat je bilo celo težko zadržati smeh, saj je bilo slišati, kot bi staro gramofonsko ploščo navil na 45 obratov na minuto. A ne le polhi, v gozdu in ob gozdu se odvija mnogo različnega življenja. Če bi le vsi vedeli kaj nam lahko noč ponudi, bi prav gotovo opazili kako bogata je naša Zemlja.
Risba: Petra Muhič
Na poti naju je presenetil jazbec. Ni se menil ne za avtomobilske žaromete, ne za »šklocanje« fotoaparata. Nemoteno je ob cesti brskal za koreninicami rastlin, občasno pa je le namenil kakšen pogled tudi nama. Noči pa še ni bilo konec. Zadnji kvadrant, zadnja točka, zadnja noč izzivanja volkov. Prva serija, nič. Druga serija, nič. Po zadnji seriji pa je »prehlajenemu volku« odgovorila lisica z dolgim bevskanjem. Na srečo nismo bili v januarju, saj bi si lahko sicer rekli, »če prosinca zelo lisica laja, še huda zima nastaja«.
Ko sva odhajale, pa je pred avto skočila še divja mačka, namenila sekundo pozornosti »karoseriji« in jo naposled mahnila skozi praproti.
Slišati odgovor volka na izzivanje je nepozabno, vendar tudi če se tuli le v prazno, je biti v gozdu ali na prostem v naravi nekaj najbolj prijetnega.
Zaključek: Polhi imajo pa »boben in lajno«!
Petra & Manica
Nadaljevanje – izkušnje še enega prostovoljca
Da malo uravnotežimo in dopolnimo zgodbo Petre in Manice, bom v nadaljevanju opisal doživetja naju z Boštjanom Belovičem. Slika Petre je res zanimiva in priznam, da meni kaj takega izpod rok ne bi prišlo.
Za razliko od Boštjana, jaz zaradi dopusta v Dalmaciji nisem bil na šolanju za izzivanje, zato sem bil prikrajšan za doživetje tuljenja volkov na Nanosu. Sem rekel, da pač nimam te sreče. Sam kar precej časa preživim na terenu, pa do začetka izzivanja še nisem ujel (zasledil) nič kaj posebnega. Kakšen volčji kakec, kaj bolj živega pa ne. Tudi prvi dve noči nista prinesli nič kaj zelo oprijemljivega, ne glede na to, da sva bila v družbi izkušenih volkosledcev. Prvo noč z Nino Ražen sem šele videl, kako to izgleda. Začeli smo na Gomancah in se počasi selili proti hrvaški meji v loku proti Jelšanam. Razen nekaj sov in lisic nismo opazili kaj posebnega. Druga noč, razen res romantične lune in popolnoma jasnega neba, sploh ni prinesla kaj vidnega. Morda je bilo krivo, ker nas je bilo kar pet.
V najini neučakanosti si tudi v tretji noči, ko sva bila večinoma sama, nisva obetala kaj posebnega. Na prvi točki naju je še spremljala Nina, ko sem tulil pri vasi Jablanica. Takrat se je za Rebrijo že bliskalo, zato sva, da bi prehitela obetajočo se nevihto, kar pohitela proti naslednjim točkam proti Volovji rebri, ki sva jih prevzela od kolegice Ane, ki jo, na njeno žalost, bi se temu lahko reklo, ta dan ni bilo med izzivalci. Naslednji dve točki tudi nista prinesli odziva. Na četrti točki se je v ozadju Volovje rebri že kar dobro bliskalo, luno pa je prekrila mrenasta oblačnost cumulonimbusa, ki se je jezil nad Nanosom in Javorniki. V zraku sva čutila povišano soparo in vetrič, ki je pihal v smeri, nasprotni najini siceršnji smeri vožnje, kar je še kako stopnjevalo vznemirjenje, ko sva na čistini pred Volovjo rebrijo stopila iz avta. Kakor da nama je Bog pripravljal vse potrebno da sva se premikala od točke do točke čimbolj nezaznavno. Ko so ugasnile luči in sva poslušala to živost narave in njenega besa v daljavi, pa zvončkljanje zvoncev ovac, ki so se pasle v bližini, nisva imela prave predstave, kako izgleda pokrajina okoli naju. Bliski so zarisovali samo silhueto Volovje rebri pred nama. Luna namreč ni več imela svetlobne moči, s katero je stregla še na prejšnji točki. Je pa zato s svojim močnim glasom prvič zatulil Boštjan. Za začetek nekoliko tišje. Razen vznemirjenja ovac in pastirskih psov po prvi rundi ni bilo zaznati kaj drugega. V drugo je Boštjan zatulil na ves glas in spet so se oglasili pastirski psi in ovce. Pa ne za dolgo. Na sceno so stopili volkovi in njihovi mladiči. Psi so utihnili, kot utihne otrok, ko povzdigne glas njegov »veliki« oče. Morda petsto metrov pred nama sta tulila dva odrasla volkova in nekaj mladičev, katerih javkanje je bilo malo manj urejeno in iz njega nisva mogla sklepati na njihovo točno število. Po oceni pa so bili vsaj trije. Tako smo vsi skupaj ustvarili brezmejno napeto kuliso za nadaljevanje filma Ko jagenjčki umolknejo. V najini presenečenosti, vznemirjenosti in sreči sta se srečali najini desnici in v pritajenem smehu sva še naprej poslušala ta tako zaželeni glas živali, ki nam vsem, ki ljubimo svobodo, neokrnjeno in živo naravo in vse kar spada zraven, predstavlja simbol vsega tega. Ko bi tuljenje le trajalo in trajalo.
Na naslednji točki pri vasi Koritnice pod Volovjo rebrijo sva še vsa pod vtisom odziva izvedla zadnje tuljenje iz čistega veselja, brez vsakršnega pričakovanja. Prednevihtni piš je bil že zelo močan, bliski so nama risali pokrajino z Javorniki v ozadju, kakor da se po trenutkih menjavata dan in noč, s svojim glaskom pa sem samo še dopolnjeval mogočno grmenje. Ja, narava je proti nam resnično velika. Izzivajmo jo le toliko, da ji ne škodimo. Sicer bo ona uničila nas.
Milan Vodnik