OPIS VOLKA

Volk (Canis lupus) je največji predstavnik družine psov in drugi največji predstavnik plenilcev pri nas. Ima 100 do 120 cm dolgo telo, plečna višina od 45 do 75 cm. Samci so tudi za tretjino večji od samic. Odrasli volkovi tehtajo od 20 do 80 kg. Ima dolge noge, je dober in vztrajen tekač. Prva stopala imajo pet prstov, zadnja pa samo štiri, na prstih ima močne kremplje, ki jih ne more vpotegniti v šapo. Glava je tipično pasja s koničastim gobcem, zobovje je prilagojeno prehranjevanju z mesom in v gobcu skriva 42 stalnih zob. Značilni so daljši podočniki s katerimi zgrabi in usmrti plen. Ušesa so trikotna in pokončna, rep pa dolg in košat, navadno ga nosi povešenega med nogami.  Kožuh je rumeno rjav s sivim nadihom. V zimski dlaki so sivi toni bolj izraženi. Pozimi je kožuh bolj gost in ga varuje pred ohladitvijo. Za razliko od psa ima na podlakti 10 cm dolgo in 2 cm široko črno progo. Življenjska doba v ujetništvu je vsaj 16 let.

HRANA VOLKA

Volk je fleksibilen in oportunistični plenilec. V Sloveniji pleni v glavnem jelenjad, srnjad, divje prašiče, dopolnilno se hrani tudi z mrhovino, manjšimi vretenčarji, nevretenčarji in celo hrano rastlinskega izvora. Priložnostno napada domače živali, predvsem drobnico. Dnevno potrebuje približno 3 do 5 kg mesa. Pri iskanju hrane lahko volčji trop naenkrat prepotuje 40-70 km. Pri tem jim je v veliko pomoč izjemen sluh in dobro razvit voh. Največkrat pleni v tropu, čeprav lahko lovijo tudi samostojno. Kadar lovijo v tropu, plen navadno utrudijo s hitrim tekom; dosegajo hitrosti od 56 do 64 km/h. S takšnim načinom lova ujamejo predvsem živali, ki so v slabši telesni kondiciji.

RAZMNOŽEVANJE VOLKOV

Parjenje poteka od sredine januarja do sredine marca. Parijo se enkrat letno. Pari se samo vodilni par v tropu. Volkulja je breja 62 do 64 dni, mladiče pa skoti v brlogu. V Sloveniji je največ legel aprila. V leglu je najpogosteje 5 do 8 mladih, ki so ob rojstvu slepi in porasli s kratko, temno dlako. Spregledajo pri 10 do 14 dnevih. Mladiči začno zapuščati brlog po 4 do 14 tednih. 40 – 50 % volkov pogine v prvem letu življenja. Za volka je značilen družinski čut. Par, ki ima skupaj mladiče, je v času kotenja močno povezan med seboj.  V začetku prinaša hrano materi in mladičem samec, ter jo izbljuva v bližini brloga. Kasneje jim hrano prinaša tudi samica. V pozni jeseni se trop z mladiči že odpravi na lov. V obdobju 10 do 12 mesecev mladiči odrastejo, pri dveh letih pa spolno in socialno dozorijo.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR VOLKOV

Volk živi v zelo različnih tipih habitata in se je zmožen prilagoditi na zelo različne, celo ekstremne razmere. V Ameriki ga najdemo na prostranih območjih tundre, v prerijah, polpuščavskem svetu, gorah in severnih gozdovih, v Aziji v tundri, tajgi, stepah, pol puščavah, v višje ležečih krajih, v Evropi pa predvsem v gozdovih. V Sloveniji so najpogostejši v gozdovih bukve in jelke, ki poraščajo obsežna gorska območja Dinarskega krasa.

NAČIN ŽIVLJENJA VOLKOV

Volkovi so izrazito teritorialne živali in živijo v tropih, katerih člani sodelujejo pri lovu, razmnoževanju in varovanju njihovega teritorija. Trop lahko šteje od 2 do 20, najpogosteje od 5 do 8 živali. Dominanten je roditeljski par, ostali člani pa so navadno njuni potomci oziroma sorodniki. Velikost teritorija se močno spreminja, odvisna pa je od gostote volkov, gostote plena na nekem območju, geografije območja in človekovega dostopa. Volkovi so teritorialne živali in vsako krdelo aktivno brani svoj teritorij pred volkovi iz sosednjega tropa. Meje teritorija so označene z vonjalnimi izločki in oglašanjem. Notranja raba teritorija je različna znotraj leta, odvisna pretežno od ponudbe plena in reprodukcijskih aktivnosti. V času kotitve mladičev se zadržujejo v okolici brloga, kasneje je razpršenost po teritoriju večja, vedno pa obstajajo poti in mesta, kjer se volkovi raje ter pogosteje zadržujejo.

RAZŠIRJENOST VOLKOV

Volk je eden najbolj razširjenih sesalcev na svetu. Prvotno je poseljeval večino Evrazije do Indije in Kitajske na jugu. V 19. in 20. stoletju so volka iztrebili iz celotnega centralnega in severnega dela Evrope. V zadnjih dveh desetletjih se populacije krepijo in naravno širijo ter ponovno pojavljajo na območjih, kjer so že izumrle. Danes so najbolj številčni v Romuniji, Bolgariji, na Poljskem in na njenih vzhodnih sosedah, v treh manjših subpopulacijah jih najdemo na Iberijskem polotoku, Skandinaviji in Italiji oziroma Franciji. V Sloveniji volk ni bil nikoli zares iztrebljen, tako da predstavlja sedanja populacija ostanke avtohtonega volka. Ob koncu 60. je bil volk že na robu uničenja. V veliki meri je preživel le na račun imigracij iz Hrvaške. Odkar je popolnoma zavarovan, njihova številčnost narašča. Danes naseljuje predvsem Kočevsko in Notranjsko, od koder prehaja v SZ Slovenijo.

POMEN SLOVENSKIH VOLKOV

Slovenska populacijo volka je ena izmed redkih avtohtonih populacij, ki je še ostala v Evropi. Slovenija predstavlja most med Dinarskim gorstvom (kjer močna populacija volka še obstaja) in Alpami (kjer se volkovi pojavljajo le občasno oz. sporadično), zaradi česar je ohranitev volkov v Sloveniji velikega pomena za širitev volkov v Zahodno Evropo in ponovno naselitev Alp. To je ključnega pomena za dosego dolgoročnega cilja viabilne Dinarsko-Alpske metapopulacije.