Podeljevanje nagrad za ubite plenilce je bilo v 19. stoletju ustaljena praksa. Takratna zakonodaja je divjačino, kot so ji takrat rekli, delila v tri skupine. Divjad, ki uživa lovopust, je smel gojiti, loviti in si jo prisvajati le gospodar in tisti komur on to dovoli. Sem so uvrščali srnjad, jelenjad, gamsa in druge rastlinojede vrste, gozdne kure in race. Divjačino brez lovopusta je smel loviti samo gospodar. Odganjati in pobijati, vendar pa ne s strelnim orožjem, jo je smel vsak zakupnik zemljišča, da odvrne škodo od svojega imetja. Ubito žival je moral oddati svojemu gospodarju. Sem so uvrščali divjega prašiča, lisico, kune, ujede, sove, galebe in čigre. Zveri je smel pobijati vsak lastnik ali zakupnik zemljišča, vsak čas in povsod, s strelnim orožjem pa le, če mu je to dovolil gospodar. Na mnoge od teh živali so bile razpisane tudi denarne nagrade, v dokaz pa je bilo potrebno predložiti kožuh živali, njeno glavo ali pa vsaj taco.
Volk je tako dobršen del 19. in tudi 20. stoletja na naših tleh preživel brez vsakršne zaščite, še več, za njihovo pobijanje so se izplačevale nagrade. Bogate nagrade za pobijanje volkov je že omenjeni »Odbor za pokončevanje volkov« izplačeval še dosti po koncu 2. svetovne vojne (podatki za leto 1958 – 1 ubit volk je bil vreden 35.000 dinarjev), kar je bil nedvomno dober finančni stimulans potencialnim upleniteljem. Do prvih dejanskih premikov v smislu deklarativnega in dejanskega zavarovanja pa je preteklo že več kot 15 let, tudi leta uporabe strupa, ki so volčjo populacijo hudo zdesetkala.
Prvi znaki ozaveščenosti ljudi so se zgodili leta 1973, ko so prenehali izplačevati nagrade za pokončane volkove. Sledila je prva samoiniciativna zaščita volka na nekem območju, kar se je zgodilo leta 1974 najprej v Gojitvenem lovišču Medved Kočevje in nato še leta 1976 v Gojitvenem lovišč Jelen Snežnik. Volku je v slovenski lovski zakonodaji šele leta 1976, ko je bi sprejet nov Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ki je v Sloveniji trenutno še vedno v veljavi, prvič podeljena lovna doba, posredno s tem pa tudi zaščita v najbolj delikatnem letnem obdobju – v času poleganja in vzgoje mladičev. Leta 1990 je volka za celo leto zaščitila še krovna lovska organizacija – Lovska zveza Slovenije, ki je to zaščito pisno opredelila še naslednje leto (1991) z izidom Gojitvenih smernic za veliko divjad. Približno dvajset let po prvi neuradni zaščiti volka na slovenskih tleh, pa je leta 1993 z izidom Uredbe o zavarovanju ogroženih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93) svoje storila tudi država in vrsto uvrstila na seznam celo leto zavarovanih živalskih vrst. Danes je torej volk v Sloveniji zaščiten celo leto in je na seznamu redkih in ogroženih živalskih vrst. Pristojno ministrstvo lahko na osnovi podatkov o številčnosti volkov, opažanjih in realizaciji odstrela v preteklem obdobju, škodah na domači živini in drugih podatkih, izda odločbo o izrednem odstrelu določenega števila živali. Odstrel je časovno omejen in je prostorsko razdeljen na regije. Odločba pa se izda za vsako leto posebej.