Po tem, ko so bili medved, volk, ris in rosomah v Evropi po 2. svetovni vojni na robu izumrtja, so si v zadnjih desetletjih občutno opomogli. Nova raziskava, ki je bila te dni objavljena v prestižni znanstveni reviji Science in združuje znanje strokovnjakov iz 26 evropskih držav, vključno s Slovenijo, je pokazala, da sedaj kar na tretjini ozemlja Evrope živi vsaj ena vrsta velikih zveri. Kot poudarja vodilni avtor raziskave, dr. Guillaume Chapron iz Švedske, to jasno dokazuje, da je sobivanje ljudi in zveri mogoče tudi v tako gosto poseljenem območju kot je Evropa.
Do sredine 20. stoletja smo ljudje iztrebili velike zveri z večino površin Evrope. Manjše populacije so preživele le v najbolj odmaknjenih predelih in so imele slabe obete za dolgoročno preživetje. Danes je slika precej drugačna. Marsikje po Evropi spet živijo stabilne populacije rjavega medveda, volka, evrazijskega risa in rosomaha. In ti ne živijo le v divjini, ampak tudi v gozdno kulturni krajini.
Na drugih delih sveta zveri pogosto ohranjajo z ustanavljanjem velikih narodnih parkov in rezervatov, kjer se ljudem omeji dostop, ter tako poskušajo razmejiti živali od človeka. Vendar v Evropi te možnosti ni, saj smo vso »pravo divjino« že izgubili, obstoječi parki in rezervati pa so tako majhni, da večinoma ne nudijo dovolj prostora niti nekaj živalim. Življenjski prostor že enega medveda, rosomaha, risa ali volka lahko namreč meri po več sto do več tisoč kvadratnih kilometrov. Zato je sobivanje s človekom edina možnost za preživetje velikih zveri v Evropi, vključno s Slovenijo.
foto: Miha Krofel
Rezultati nove raziskave, pri kateri so sodelovali tudi slovenski raziskovalci z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, so jasno pokazali, da lahko vrste velikih zveri preživijo tudi v gozdno kulturni krajini z zmernimi gostotami ljudi. Danes tako živi v Evropi (brez Ukrajine, Belorusije in Rusije):
- 17 000 rjavih medvedov v 22 državah (od tega 400-500 v Sloveniji)
- 12 000 volkov v 28 državah (od tega 45-55 v Sloveniji)
- 9 000 evrazijskih risov v 23 državah (od tega 10-15 v Sloveniji)
- 1 250 rosomahov (predstavnikov kun) v 3 državah Fenoskandije
- površina Evrope, kjer živi vsaj en predstavnik velikih zveri, meri 1.529.800 km2 (oz. okoli tretjina Evrope), vsaj tri vrste živijo na območju 593.800 km2 (oz. okoli devetina Evrope).
Čeprav je sedanja številčnost in območje razširjenosti velikih zveri v Evropi še vedno bistveno manjša od prvotne in nekatere populacije tudi izumirajo (npr. risi v Sloveniji in na Hrvaškem), gre za velik uspeh. Dr. Guillaume Chapron iz Švedske, vodilni avtor raziskave, poudarja: »Ta uspeh je posledica dobre zakonodaje, politične stabilnosti Evrope, močnih vladnih in nevladnih inštitucij ter prevladujočega pozitivnega odnosa lokalnega prebivalstva do velikih zveri«. Dodatno je k ohranitvi velikih zveri pripomoglo tudi izboljšanje stanja velikih prostoživečih rastlinojedcev in povečanje gozdnatosti v zadnjih 100 letih. Še pomembnejša pa je bila naraščajoča naravovarstvena zavest vključno z vzpostavitvijo številnih naravovarstvenih gibanj. Te so namreč v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja vzpodbudile sprejetje naravovarstvene zakonodaje, ki je ogroženim živalskih vrstam omogočila, da si opomorejo. »Velike zveri so dober primer, kako pomembna je vse-evropska zakonodaja za varovanje ogroženih vrst; naši podatki nazorno potrjujejo, da Habitatna direktiva deluje«, dodaja dr. Chapron.
Raziskovalci so prepričani, da je lahko Evropa tudi dober vzor drugim celinam, kjer so doslej zagovarjali predvsem rezervatno varstvo. Evropske izkušnje kažejo, da je delitev skupnega prostora med velikimi zvermi in človekom možna. Takšen pristop se je izkazal celo kot učinkovitejši, saj evropska strategija v primerjavi s strategijo Severne Amerike daje boljše rezultate.
Čeprav je v splošnem odnos Evropejcev do velikih zveri pozitiven, to ne pomeni, da gre za povsem mirno sobivanje. Pogosto prihaja tudi do konfliktov, kot so na primer škode zaradi napadov na domače živali. Največje težave pogosto nastajajo v območjih, kjer so bile velike zveri v preteklosti iztrebljene in so zato ljudje izgubili znanja, kako z njimi sobivati ter kako uspešno obvarovati svoje imetje. Nekatere vrste, najpogosteje volkovi, se ponekod uporabljajo tudi kot simbol v širših političnih in socialnih trenjih med podeželjem in mestnimi prebivalci.
Za preprečevanje konfliktov so ključni ukrepi, kot so zaščita živine z nočnimi ogradami, elektro-mrežami, pastirskimi psi in pastirji. Takšni tradicionalni (in sedaj spet moderni) pristopi marsikje po Evropi bistveno olajšajo sobivanje ljudi in živali. Poleg tega je pomemben tudi dialog med interesnimi skupinami ter sodelovanje med sektorji in sosednjimi državami. Kljub uspehom v zadnjih letih pa je ključno, da se konfliktnim situacijam posveča resno pozornost tudi v prihodnje in s tem vzdržuje dolgoročna podpora naravovarstvu v Evropi.
Povezava do celega članka: http://www.sciencemag.org/content/346/6216/1517