Za razliko od številnih evropskih držav, volkovi nikoli niso popolnoma izginili s slovenskega ozemlja.
Najdišča fosilnih ostankov volkov v Sloveniji so številna in sicer iz različnih zgodovinskih obdobij. Najbolj znana so Županov spodmol pri Sajevčah, Potočka zijalka, Postojnska jama, Mokriška jama, Črni kal nad Koprom in številne druge (Rakovec 1975). Najstarejši ostanki sodijo v riško – würmsko medledeno dobo, cca. 100.000 do 90.000 let nazaj v zgodovino. Ostanki volkov so najdeni tudi iz rimskega obdobja, pri izkopavanju Emone na Mirju pri Ljubljani.
V Sloveniji je bilo med 113 in 156 volkov v 16 tropih (4 čezmejni). Populacija je stabilna, rast se umirja.
Zaznan volčji trop na Pohorju po 70 letih.
V Sloveniji je bilo med 105 in 123 volkov v 17 tropih (pri čemer je 5 čezmejnih). Populacija volka je v Sloveniji ocenjena kot stabilna.
Volk se ponovno razširi v Alpe, kjer se vzpostavijo trije tropi.
Prvo sistematično spremljanje volkov na podlagi genetskih analiz. V tem času je bila velikost populacije ocenjena na 40 osebkov
Številčnost populacije na območju dinarskega gorstva naraste in prične se ponovno samostojno naseljevanje nekaterih preteklih habitatov.
V 70. letih 20. stoletja je volk pred izginotjem. V Sloveniji sta prisotna le še dva volčja tropa.
Populacija volkov se je za kratek čas povečala, nato zopet sledi zastrupljanje in sistematično preganjanje volkov z nagrajevanjem odstrela.
Načrtno preganjanje in iztrebljanje, konec 19. stol. izgine iz alpskega dela (posamezni osebki se še pojavljajo).
